Njegova strukturna značilnost je, da se grelni komori doda vrelišče. Raztopina v grelni komori ne zavre v grelni cevi zaradi dodatnega statičnega tlaka tekočega stolpca v vreli komori. Vreti ne začne, dokler se ob znižanju tlaka ne dvigne v vrelo. Zato se vrenje in uparjanje raztopine premakne iz grelne komore v grelno cev.
Ni vrelne komore s površino za prenos toplote, kar preprečuje nastanek kristalizacije ali umazanije v grelni cevi. Poleg tega je površina prečnega prereza obtočne cevi tega uparjalnika približno 2 do 3-krat večja od celotne površine prečnega prereza grelne cevi, hitrost kroženja raztopine pa lahko doseže 2,5 do 3 m / s ali več, tako da sorazmerno velik je tudi skupni koeficient prenosa toplote. Glavna pomanjkljivost te vrste uparjalnika je, da je izguba temperaturne razlike, ki jo povzroči statični učinek glave stolpa tekočine (za podrobnosti glejte 6.3.1), velika. Da bi ohranili določeno efektivno temperaturno razliko, grelna para zahteva višji tlak. Poleg tega je oprema ogromna, porabi veliko materialov in zahteva visoke delavnice.
Poleg zgoraj omenjenega uparjalnika z naravno cirkulacijo se uparjalnik s prisilnim kroženjem uporablja tudi pri izhlapevanju materialov z visoko viskoznostjo, ki se enostavno kristalizirajo in umažejo. Pri tovrstnem uparjalniku je kroženje raztopine v glavnem odvisno od zunanje moči, črpalka pa se uporablja za prisilitev pretoka v določeni smeri, da ustvari cirkulacijo. Velikost hitrosti kroženja je mogoče nadzorovati s prilagoditvijo pretoka črpalke, običajno nad 2,5 m / s. Tudi koeficient prenosa toplote uparjalnika s prisilnim kroženjem je večji od koeficienta splošnega naravnega kroženja. Njegova očitna pomanjkljivost je, da porabi veliko energije in potrebuje približno 0,4-0,8 kW na kvadratni meter ogrevalne površine.





